8 replies to this topic

[nati]

Pozdravljeni!
Oglašam se vam prvič. Naj povem nekaj o sebi. Sem diabetik tipa I, 10 let. Stara sem 33. Vseh teh 10 let sem imela dobro urejeno sladkorno. Rodila sem dva otroka, katera mi pomenita vse. Sta zdrava in srečna. Imam tudi ljubečega in skrbnega moža, ki mi stoji ob strani.
Zadnje tri mesece pa so se mi začele dogajati čudne reči, tako da sem čisto obupana in enostavno ne najdem več izhoda iz stiske, kljub nasvetom in pomoči zdravnikov. Imela sem težave s samokontrolo sladkorja - testni lističi - meritve niso bile prave. Posledično tudi doziranje inzulina ni bilo primerno. Mislim, da so bile vrednosti višje kot v resnici. Zato sem si dajala prevelike doze. Nonstop sem bila v hipah, nekaj jih je bilo zelo težko obvladljivih. Mislila sem, da je nekaj narobe z mano in nisem pomislila, da je lahko kriva samokontorola. Po mesecu in pol stalne borbe in reševanju hip, smo ugotovili, da je kriva samokontola. Zamenjali so mi glukometer in testne lističe.
Zdaj bi se morale stvari urediti. Pa je iz dneva v dan huje. Ne morem pozabiti hudih hip in spremljajočih občutkov. Zato se za vsak vbrizg inzulina bojim oz. sem panična, da se bo ponovilo. Pa saj sem imela hipe tudi prej, ampak sem jih obvladala, tolažim samo sebe. Imam paničen strah. Nič ne pomaga. Sladkor si merim tudi po 15 na dan. Držim ga tudi malo višjega kot bi ga lahko. Zopet zaradi strahu.
Če je imel že kdo podobne težave(ali pa ne), prosim naj se oglasi in mi da kak nasvet, kako naj to moje panično stanje premagam, ker se mi bi zmešalo.

Nati

[Alojz]

Pozdravljeni!
Oglašam se vam prvič. Naj povem nekaj o sebi. Sem diabetik tipa I, 10 let. Stara sem 33. Vseh teh 10 let sem imela dobro urejeno sladkorno. Rodila sem dva otroka, katera mi pomenita vse. Sta zdrava in srečna. Imam tudi ljubečega in skrbnega moža, ki mi stoji ob strani.
Zadnje tri mesece pa so se mi začele dogajati čudne reči, tako da sem čisto obupana in enostavno ne najdem več izhoda iz stiske, kljub nasvetom in pomoči zdravnikov. Imela sem težave s samokontrolo sladkorja - testni lističi - meritve niso bile prave. Posledično tudi doziranje inzulina ni bilo primerno. Mislim, da so bile vrednosti višje kot v resnici. Zato sem si dajala prevelike doze. Nonstop sem bila v hipah, nekaj jih je bilo zelo težko obvladljivih. Mislila sem, da je nekaj narobe z mano in nisem pomislila, da je lahko kriva samokontorola. Po mesecu in pol stalne borbe in reševanju hip, smo ugotovili, da je kriva samokontola. Zamenjali so mi glukometer in testne lističe.
Zdaj bi se morale stvari urediti. Pa je iz dneva v dan huje. Ne morem pozabiti hudih hip in spremljajočih občutkov. Zato se za vsak vbrizg inzulina bojim oz. sem panična, da se bo ponovilo. Pa saj sem imela hipe tudi prej, ampak sem jih obvladala, tolažim samo sebe. Imam paničen strah. Nič ne pomaga. Sladkor si merim tudi po 15 na dan. Držim ga tudi malo višjega kot bi ga lahko. Zopet zaradi strahu.
Če je imel že kdo podobne težave(ali pa ne), prosim naj se oglasi in mi da kak nasvet, kako naj to moje panično stanje premagam, ker se mi bi zmešalo.

Nati

Nati, žal je pri tebi vse v glavi. Pravilno je, da si sladkor spremljaš, ni pa potrebno 15 na dan. Tudi, da je višji ni potrebno. Poskušaj vsak dan vzeti zase. Zjutraj ko se zbudiš in si ga zmeriš npr.6,8 , 7,8 itd, si rečeš, to pa je res v redu in bo v redu.

Zdaj imaš eno izkušnjo več, da je tudi glukometer napačen.

Lahko se tudi včlaniš v društva diabetikov, zate najbolj primerno Društo diabetikov tipa 1 Slovenije-

dhba1c@volja.net

Kjer pokličeš prijatelje, ali pa se javljaš na tem forumu in ti bomo pomagali.

kar pogumno naprej v svetlo prihodnost.

Lep pozdrav

Alojz

[Andrej]

Pozdravljeni!
Oglašam se vam prvič. Naj povem nekaj o sebi. Sem diabetik tipa I, 10 let. Stara sem 33. Vseh teh 10 let sem imela dobro urejeno sladkorno. Rodila sem dva otroka, katera mi pomenita vse. Sta zdrava in srečna. Imam tudi ljubečega in skrbnega moža, ki mi stoji ob strani.

Zadnje tri mesece pa so se mi začele dogajati čudne reči, tako da sem čisto obupana in enostavno ne najdem več izhoda iz stiske, kljub nasvetom in pomoči zdravnikov. Imela sem težave s samokontrolo sladkorja - testni lističi - meritve niso bile prave. Posledično tudi doziranje inzulina ni bilo primerno. Mislim, da so bile vrednosti višje kot v resnici. Zato sem si dajala prevelike doze. Nonstop sem bila v hipah, nekaj jih je bilo zelo težko obvladljivih. Mislila sem, da je nekaj narobe z mano in nisem pomislila, da je lahko kriva samokontorola. Po mesecu in pol stalne borbe in reševanju hip, smo ugotovili, da je kriva samokontola. Zamenjali so mi glukometer in testne lističe.
Zdaj bi se morale stvari urediti. Pa je iz dneva v dan huje. Ne morem pozabiti hudih hip in spremljajočih občutkov. Zato se za vsak vbrizg inzulina bojim oz. sem panična, da se bo ponovilo. Pa saj sem imela hipe tudi prej, ampak sem jih obvladala, tolažim samo sebe. Imam paničen strah. Nič ne pomaga. Sladkor si merim tudi po 15 na dan. Držim ga tudi malo višjega kot bi ga lahko. Zopet zaradi strahu.
Če je imel že kdo podobne težave(ali pa ne), prosim naj se oglasi in mi da kak nasvet, kako naj to moje panično stanje premagam, ker se mi bi zmešalo.

Nati

Nati,

sicer je lahko biti pameten, ko ima drug težave, vendar pa se strinjam z Lojzetom, trenutno imaš problem v podzavesti. Če si s sladkorno preživela že 10 let in rodila dva otroka, potem moraš zadevo kar obvladati in jo spet boš. Morda bi bilo zanimivo izvedeti kaj več podatkov, npr. o tvoji reakciji na meritev (koliko insulina si daješ na kakšen rezultat meritve, kakšen insulin, nepomembna ni niti telesna teža in siceršnja fizična pripravljenost, pa koliko si aktivna ...). Brez podatkov je težko karkoli reči, pa da ne bi bilo "napamet". A si se o težavah kaj pogovrila z zdravnikom, ali upoštevaš različne vrednosti izmerjenega sladkorja (merjenje ni samo sebi namen, je podlaga za tvojo insulinsko "reakcijo").
Verjamem, da vse to veš, pa vseeno to ni nikdar preveč ponavljati. Sigurno pa na tvojo urejenost precej vpliva to, da si trenutno psihično "v slabi koži". Pri nekaterih taki stresi povzročijo, da gre sladkor gor, pri tebi očitno ravno obratno. Sam sem imel težave s previsokimi sladkorji in sem na koncu našel rešitev, ki je bila precej trivialna. A si član kakšnega društva, med ljudmi s podobnimi težavami (včasih je sladkorna rudi težava) se namreč težave rešujejo lažje, kot če se jih lotevaš sama. Skratka, boš še kaj napisala, pa morda dobiš kakšen pameten nasvet. Ker ne smemo reklamirati posameznih društev, ti samo svetujem, če še nisi član, včlani se v najbližje društvo. Lojzov predlog je dober, povprečna starost namreč kar ustreza, torej bo(d/m)o z dobro voljo vedeli pomagati. Čeprav to enako velja za vsa društva.

Glavo gor, pokaži sladkorni zobe in boš videla, da bo šlo.
Te prav lepo pozdravlja
Andrej

[nati]

Pozdravljeni!
Hvala vam za vzpodbudne besede. Zdaj pa nekaj podatkov. Uporabljam Humalog in Lantus. 1 E Humaloga pokrije 10.8 g OH. Lantusa si dajem 13 enot ob 22. uri. Prej sem si dajala 14. Korekcijski inzulin: če imam zjutraj visok sladkor uporabim 0.7 enote za 1 mmol, čez dan pa 0.5 enote za 1mmol. Zjutraj očitno potrebujem več. V teh mesecih sem shujšala za 7 kg, največ v zadnjem mesecu tako, da jih imam zdaj 64. To mi ni bistveno spremenilo doziranja, čeprav sem to pričakovala. Moja telesna aktrivnost je vsak dan zjutraj (med tednom) lažje telesne vaje cca. 20 min. Popoldne odvisno od časa. Med vikendom smo družinsko bolj aktivni (rolamo, kolesarimo...). Moram pa priznati, da sem v zadnjem času manj aktivna zaradi strahu. Če si npr. po dveh urah po vbrizgu namerim 5,8 me začne grabiti panika, da mi bo naglo padel cuker, čeprav teoretično to ni mogoče, ker Humalog takrat nima več take moči, da bi človek kar skup padel, ampak ne morem se znebiti spomina na to kako sem se komaj obdržala "na nogah", zaradi prevelikega doziranja, ki je bil posledica napačnih meritev na glukometru. Izgubila sem zaupanje vase in to je nekaj groznega. Moram pa priznati, da gredo stvari počasi, ampak res počasi na bolje. Verjetno bo potreben čas, da bom prišla na stari tir. Prej sem se počutila kot, da nimam sladkorne oz. sem jo dobro obvladala, nikoli nisem imela večjih težav. In tako bo moralo biti tudi sedaj. Upam pa, da se to ne bo zgodilo nobenemu izmed vas, ker stvar res ni prijetna. Včlanjena sem v krajevno društvo sladkornih bolnikov. Lani vem, da sem bila včlanjena tudi v Društvo diabetikov tipa I. Letos pa sploh ne vem, če sem vplačala članarino. Sramota zame. To pa zato, ker sem bila sama sebi zadosti. Pride pa čas, ko potrebuješ "socukrčka".

Imejte se lepo! Držite pesti zame, da mi bo uspelo!
Jaz jih držim za vas, da vam bo še naprej uspevalo!

Nati

[MokSy]

Imejte se lepo! Držite pesti zame, da mi bo uspelo!
Jaz jih držim za vas, da vam bo še naprej uspevalo!

Da ti pri redno nadzorovanih sladkorjih in prilagajanju dnevnih aplikacij inzulina ne bi uspelo obvladati nastale situacije, je po mojem prepričanju povsem nemogoče. Tudi redna telesna vadba in štetje oglj. hidratov sta dva velika plusa, ki bosta razmere samo izboljšala, nikakor pa ne poslabšala. Discipline pa, kot je videti, očitno ne manjka. Izpolnjeni so v glavnem potrebni pogoji in upam, da si na dobri poti.
Problem v zvezi s strahom pred posledicami rezultatov napačnih meritev pa žal ne bo možno odpraviti kar čez noč, kar si najverjetneje že sama spoznala.

V vsakem primeru bomo držali pesti in navijali za tvoj čimprejšen uspeh. Tej skupini se pridružujem tudi sam, saj se s "ta sladko" ukvarjam že dobrih 40 let, komplikacij zaradi slabega vodenja pa skoraj ni. Ne morem si kaj, da se ne bi veselil vsakega posamičnega uspeha, ki ga dosegajo "so-cukrčki", kot nas tudi sama imenuješ.

[Andrej]

Hehe, zdaj si me pa našla. Sem namreč eden redkih (hvala bogu), ki ni posebno navdušen nad štetjem OH. No, po mojem bi se sprememba teže morala poznati tudi na doziranju, saj si izgubila pribl. 1/10 svoje prejšnje telesne teže. To vem iz svojega primera, v zadnjem letu sem podaril pribl 15 kilc in se to zelo pozna na odmerkih, ki so sedaj do 20% manjši, kot so bili. Je pa res, kot sem že prej napisal, da ne štejem OH in dam po občutku, ki pa me v glavnem ne pusti na cedilu, HbA1c imam namreč redno okoli 5.3, ampak morda je to posledica tega, da imam že 21 let prakse.
Kot si napisala, počasi bo šlo na bolje, pri 5.8 in dve uri po Humalogu se po mojem nimaš česa bati. Seveda pa naj bo tvoj najboljši prijatelj (ali pa prijateljica) vedno kakšna Frutabela v žepu.
Praviš, da si bila član lansko leto, letos pa nisi. Škoda, bi sigurno lahko našla kakšen odgovor (ne pa vseh). BTW, v kratkem imamo planiran en izlet na koroški konec in se nam lahko pridružiš, morda pa izveš kaj novega.

Kakorkoli že, we'll keep our fingers crossed
Andrej

[stane]

Nati, zakaj pa ne pomisliš na možnost, da se je pričela slinavka regenerirati. Si spremenila karkoli v prehrani?

[nati]

Pozdravljen Stane!
V moji prehrani ni bilo bistvenih sprememb. A mi lahko poveste o kakšnem uspehu oz. izboljšanju sladkorne bolezni z vašo teorijo oz. zdravljenjem?
Zadevo pa si bom malo bolj podrobno ogledala na spletu.
Nati

[stane]

Pozdravljen Stane!
V moji prehrani ni bilo bistvenih sprememb. A mi lahko poveste o kakšnem uspehu oz. izboljšanju sladkorne bolezni z vašo teorijo oz. zdravljenjem?
Zadevo pa si bom malo bolj podrobno ogledala na spletu.
Nati

Saj na oko tudi ne gre za bistveno spremembo, dovolj je že, če človek čisto slučajno zaužije hrano s čisto slučajno vsebnostjo biokode in že lahko dobi slinavka preko senzorja na jeziku signal in vbrizga insulin. To je tudi znak, da je slinavka še vedno aktivna, le delati ne sme preveč, če prihaja insulin od drugod.