ODGOVOR ZAVODOVE SKUPINE ZA PRAVILA OBVEZNEGA ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA

Skladno s 1. točko 23. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: zakon) je zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo za zdravljenje in rehabilitacijo sladkorne bolezni vključno z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki v celoti v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja t.j. brez doplačil. V tem smislu gre za zdravljenje in rehabilitacijo sladkorne bolezni same, ne pa tudi njenih posledic, kot so na primer diabetična retinopatija, odpoved delovanja ledvic, srčno-žilni zapleti ali celo druge spremljajoče bolezni ali stanja sladkornih bolnikov. Skladno z 26. členom zakona je Zavod natančnejši obseg storitev iz 23. člena zakona, standarde in normative določil s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo.

Glede na takšno pojmovanje zakonodaje vse dosedanje spremembe zakona in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila) niso uvedle novosti, ki bi sladkornim bolnikom to pravico zniževale ali omejevale. Celo nasprotno, Pravila omogočajo osebam s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z inzulinsko terapijo, tudi pravico do ampuliranih inzulinov, če so usposobljeni, da si jih aplicirajo sami in to celo za daljšo dobo, kot je določeno za ostala kronična stanja in bolezni. Pravila tudi zelo podrobno opredeljujejo pravico do medicinsko-tehničnih pripomočkov, do katerih so upravičeni sladkorni bolniki. Obseg vseh teh pravic je primerljiv s stanjem v primerljivih državah, ki so na približno podobni ravni ekonomske razvitosti kot Slovenija.

Podobno kot v tujini tudi pri nas opažamo porast bolj ali manj upravičenih zahtev sladkornih bolnikov (pa tudi bolnikov z rakom in nekaterih drugih kroničnih bolnikov): povečane zahteve po uvajanju novih metod zdravljenja, zdravil in medicinsko-tehničnih pripomočkov. Gre za znane zahteve in pričakovanja, ki so posledica razvoja nove medicinske tehnologije in farmacije ter s tem povezanimi novimi pristopi k zdravljenju, ki lahko izboljšajo kakovost življenja prizadetih oseb. Pri tem pa se vedno soočamo z vprašanjem ekonomskih in drugih sprejemljivosti ter uresničljivosti novih metod zdravljenja, še zlasti ko tudi ovrednotimo ekonomske posledice za celoten sistem zdravstvenega zavarovanja. V zdravstvenem varstvu “strošek” sicer ni edini odločujoči dejavnik pri ocenjevanju utemeljenosti uvedbe novosti, v praksi pa vendarle ni nezanemarljiv. Zato je vedno potrebno iskati ravnovesje med potrebami, zahtevami in zmožnostmi uresničevanja novosti. Vse navedeno velja tudi za možnost uvedbe inzulinske črpalke med pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Gre za medicinsko-tehnološko novost, ki prispeva k dvigu kakovosti življenja bolnika s sladkorno boleznijo. Pomeni tudi izpopolnjen nadomestek dosedanjemu zdravljenju sladkornih bolnikov, pri čemer pa so le-ti že doslej imeli zagotovljeno visoko stopnjo zdravstvenega varstva. Tako je zahteva po uvedbi inzulinske črpalke pri zdravljenju sladkorne bolezni ena izmed možnih metod zdravljenja, ki je le v izjemnih, strokovno utemeljenih primerih po uspešnosti primerljiva z dosedanjimi metodami. V finančnem pogledu pa bi uvedba inzulinske črpalke med pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pomenila občutno povečanje izdatkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, saj stane inzulinska črpalka brez ustreznega pripadajočega potrošnega materiala približno 620.000 do 750.000 tolarjev. Ta dodatna sredstva pa v finančnem načrtu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) za letošnje leto niso zagotovljena in jih glede na obstoječe finančno stanje tudi ni moč prerazporediti iz naslova drugih zdravstvenih programov.

Na Zavodu se pravkar pripravljajo spremembe in dopolnitve Pravil, zato je Zavod ob tej priložnosti zaprosil razširjeni strokovni kolegij Pediatrične klinike in Endokrinološko kliniko Kliničnega centra za strokovno mnenje o ustreznosti in uresničljivosti ideje o razširitvi pravic sladkornih bolnikov tudi na inzulinsko črpalko. Njihova mnenja so sicer pozitivna, vendar predlagajo na načelu prioritet, da se tako možnost omogoči najprej otrokom do 15. leta starosti nato pa, skladno z ekonomskim razvojem države, tudi drugim populacijskim skupinam. Skladno s temi opredelitvami pripravlja Zavod spremembe in dopolnitve Pravil, ki pa jih mora potrditi še skupščina Zavoda in nanje podati soglasje tudi minister za zdravje. Ocene namreč kažejo, da je v Sloveniji približno 100 otrok, ki bi bili glede na takšne opredelitve upravičeni do inzulinske črpalke, za kar bi morali zagotoviti dodatnih 62 do 75 milijonov tolarjev. Upoštevajoč tudi letne stroške potrošnega materiala za inzulinske črpalke pa še dodatno približno 60 milijonov tolarjev. Za nadaljnje uvajanje te pravice pa bo potrebno slediti in preverjati finančne možnosti Zavoda in določene medicinske prioritete. Že zdaj namreč Zavod izjemoma posameznikom, kadar za to obstajajo posebni zdravstveni razlogi omogoča nabavo inzulinske črpalke, pri čemer običajno zahteva tudi določeno doplačilo zavarovane osebe. Ne da bi Zavod nasprotoval uvajanju novostim v medicinski tehnologiji na vseh področjih (ne samo pri zdravljenju sladkorne bolezni), pa mora vedno ravnati kot dober gospodar. Pri tem se sooča z dejstvom, da vseh pričakovanj in celo povsem upravičenih zahtev ni mogoče v celoti finančno kriti, zato je potrebno nove medicinske tehnologije uvajati postopno skladno z ekonomskimi zmožnostmi naše družbe.

Ljubljana, 18.4.2002
Za: Damjan Kos
Služba za stike z javnostjo
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije