OSEBNA ZGODBA: Jernej Kalan Nejc

Sladkorna je samo sladkorna
Jernej Kalan Nejc

Za prvomajske praznike leta 1983, ko sem že dopolnil 20 let, smo se moji starši, brat in moje dekle odpravili na izlet v Grčijo. Že pred vrnitvijo sem opazil, da veliko pijem in istočasno pogosto hodim na malo potrebo. Zato sva se z mamo doma odpravila v zdravstveni dom. Ko sem zdravnici opisal svoje težave, je vzela iz omare testne lističe in mi izmerila sladkor. Rezultat je potrdil mamino domnevo, da imam sladkorno bolezen tudi jaz. Mlajši brat je dobil sladkorno bolezen tipa 1 dve leti pred mano, ko je bil star 10 let. Da bi bila usoda še bolj čudna, je za sladkorno boleznijo tipa 1 čez dobrih deset let zbolela še mama. V UKC Ljubljana so domnevo iz zdravstvenega doma samo potrdili in ostal sem v bolnišnici. Moj izbrani diabetolog, primarij dr. Miha Koselj, dr. med., mi je za začetek predpisal tablete. S temi se mi je krvni sladkor znižal. Pol leta pozneje mi tablete niso več zmogle zniževati sladkorja v krvi in prešel sem na inzulin.

Začetek zdravljenja z inzulinom je bil naporen. Injekcijske igle in brizge smo še prekuhavali doma. Igle so bile debele in tope, zato je bilo dajanje inzulina boleče. Že takrat sem spoznal, da k čim boljšemu povprečju oziroma urejenosti sladkorne bolezni pomaga čim pogostejše merjenje sladkorja, takrat še v urinu. Število testnih lističev je bilo omejeno, zato sem testne lističe, ki so bili široki 6 milimetrov, rezal po dolgem na pol. Včasih meritve niso bile tako natančne, ker se sladkor v urinu pojavi šele, ko je sladkor v krvi že visok. Tudi zato je bil HbA1c takrat krepko čez 10. Meritve beležim v dnevnik že od leta 1985. Bolj kot višina sladkorja so mi zdaj v njih pomembni zanimivi dogodki, ki sem jih zapisal.
Pri prehrani velike spremembe ni bilo. Brat je že imel sladkorno, mama pa je bila po izobrazbi višja medicinska sestra in je včasih delala na Debelem rtiču, kjer je morala šteti kalorije za male bolnike. Vedno smo se prehranjevali zdravo: veliko sadja, zelenjave, več ne prevelikih obrokov na dan …

Balet in sladkorna bolezen
Ob nastopu bolezni še nisem končal srednje baletne šole, sem pa že plesal v SNG Opera in balet. Sprememb ni bilo, le jaz sem v začetku mislil, da sem nekaj posebnega, a so me hitro postavili nazaj na zemljo. Zaradi te izkušnje, do pred petih let, svoje bolezni nisem razkrival in se tudi nisem imel s kom o njej pogovarjati. Pri tem so domači izvzeti. Potreboval pa sem nekaj časa, da sem sam in z menoj okolica ugotovil, da se s sladkorno boleznijo živi popolnoma enako kot brez nje. Poklic baletnega plesalca je fizično zelo zahteven. Zato je povsod po svetu delovna doba v tem poklicu krajša, beneficirana. Ko sem zbolel, sem že plesal, imel sem kondicijo in sem s plesom samo nadaljeval. Verjetno ne bi bilo enako, če bi zbolel, preden sem pričel plesati. Najverjetneje bi bili vsi prepričani, da je za sladkornega bolnika to prenaporen poklic. Sem dokaz, da ni tako. Sprva sem na večerne predstave nosil večerjo s seboj. Kmalu sem ugotovil, da to ni potrebno. Raje sem imel nekoliko povišan sladkor, kakor da bi imel na odru »hipo«. Če je bilo potrebno, sem si pomagal tudi s sladkarijami. Sčasoma, ob napakah, se navadiš, koliko hrane moraš zaužiti in koliko inzulina si moraš vbrizgati. Res je poklic baletnega plesalca lep, a tudi poln odpovedovanj. Šestkrat, tudi sedemkrat na teden kondicijske vaje, izogibati se moraš možnostim poškodb, kar pomeni, da ni smučanja, in če si že prost, si vesel, da dobiš kakšno vlogo v eni od sosednjih opernih hiš ali nastop na RTV, tako da skoraj ni prostega časa. Na odru pa, kakor da ni nič. Visoki skoki, prenos soplesalke preko celega odra … Od operno-baletnega odra sem se poslovil z vlogo očeta Kitri, zaljubljene v mladeniča Basila v predstavi Don Kihot. Mogoče mi je vse to tudi pomagalo pri sprejemanju omejitev, ki jih vseeno prinaša sladkorna bolezen.
Srečanje z inzulinsko črpalko
Prehod na inzulinsko črpalko je bila zame zares …

Celoten prispevek si lahko preberete v novi številki Sladkorne bolezni.