Youth Leadership tabor v Turčiji

Sedem dni. Osemnajst držav. Dvaindvajset mladih. In nekaj, kar smo imeli vsi skupno: sladkorno bolezen tipa 1. 

Pod vodstvom IDF Europe (Mednarodna diabetična zveza za evropsko regijo) je bil organiziran tabor za mlade diabetike med 18 in 30-tim letom starosti. Letos je bil tabor organiziran iz strani Turške diabetične fundacije. Koncept je bil jasen: pripraviti novo generacijo mladostnikov na to, da bodo zagovorniki in advokati za sladkorno bolezen, kljub temu pa je bil tabor še veliko več kot to.

Pred samim odhodom si nisem znala predstavljati, kaj naj bi od tabora sploh pričakovala. Zdaj lahko brez problema zatrdim, da je šlo za povsem nov svet. Naučili smo se ogromno novega, obenem pa dobili tudi jasen koncept tega, kako zelo različno zdravstveni sistemi po Evropi urejajo skrb za ljudi s sladkorno boleznijo. Večina udeležencev je bila šokirana ob razlikah med posameznih državah, meni pa je to dalo tudi idejo o tem, kako lepo nam je – navkljub vsem pomanjkljivostim v Sloveniji. Navsezadnje je za nas povsem nepredstavljivo, da bi si krvni sladkor zaradi pomanjkanja merili dvakrat na dan, kaj šele, da ne bi imeli vedno dostopa do inzulina, ki ga tako nujno potrebujemo. Izkazalo se je tudi, da so inzulinske črpalke velik luksuz, saj v določenih državah lahko o njih le sanjajo. 

Izkušnja je bila nepozabna. Sladkorna bolezen ljudi poveže in med nami se je hitro vzpostavilo razumevanje, ki ga večina sveta nima. Kot je dejala ena izmed udeleženk, smo vsi razumeli ‘pesem sladkorne bolezni’: alarme na črpalkah, zvok zbadanja, odpiranje škatlice s trakci in ostale zvoke, ki spremljajo sladkorno bolezen. 

Videli smo tudi Istanbul in imeli priložnost okusiti njihove tradicionalne jedi. Ker smo bili v Turčiji v začetku julija, pa smo uživali tudi v kopanju in toplem vremenu.  Veliko smo se ukvarjali s športom, poslušali raznorazna predavanja in se z ladjo podali tudi na izlet po Bosporju, točki med Evropo in Azijo. V živo smo imeli priložnost videti tudi inhalacijo inzulina (sistem, ki ni v splošni uporabi in za katerega so nujni določeni pogoji, da ga posameznik lahko uporablja) za znižanje sladkorja v krvi. Spoznali smo tudi Gürkana Açıkgöza, ultramaratonca s sladkorno boleznijo tipa 1, ki se je udeležil maratonov na praktično vseh celinah in nam zabičal, da nas sladkorna bolezen ne more ustaviti pred ničemer. 

Tabor je bil tako izjemna izkušnja, ki je spremenila moj pogled na sladkorno bolezen. Čeprav je to naša vsakodnevna spremljevalka, še ne pomeni, da ji moramo podrediti svoje življenje; zaradi nje smo močnejši in ja, včasih je težko, ampak kljub temu smo bojevniki, ki zmoremo praktično vse.