Vpliv energijskega vnosa na staranje

V današnji družbi si veliko ljudi prizadeva upočasniti staranje. V odgovor na to se je razvila na milijone evrov vredna kozmetična industrija, ki ponuja številne izdelke, ki naj bi tako ali drugače omilili znake staranja. Toda staranje se dogaja precej globlje v telesu, kot deluje učinek krem – staranje se namreč odvija na nivoju vsake celice našega telesa. Z različnimi vidiki omenjenega procesa se že desetletja ukvarjajo tudi znanstveniki, ki jih zanimata tako biološko ozadje staranja kot tudi načini, kako ta proces upočasniti.

Že osemdeset let je preteklo, odkar so prvi poskusi na laboratorijskih živalih pokazali, da je ena od skrivnosti počasnejšega staranja manjši kalorični vnos. Številne neodvisne raziskovalne skupine so kasneje prišle do zelo podobnih rezultatov: Miši, ki so vse življenje preživele na 60-70% priporočenega dnevnega kaloričnega vnosa, potrebnega za ohranjanje telesne teže, so živele kar do 40% dlje s tako rekoč izjemnim zdravjem vse do pozne starosti. Podobne učinke na podaljšanje življenjsko dobe so kasneje dokazali še na številnih drugih živalskih vrstah, med drugim tudi na primatih. Kaj se torej dogaja?

Zmanjšan energijski vnos vpliva na številne mehanizme znotraj celice. Eden izmed dokazano pomembnejših dejavnikov je zmanjšan oksidativni stres, ki je neizogibna posledica presnove hranil, ki jih zaužijemo. Manjše nastajanje prostih kisikovih in dušikovih radikalov vodi v zmanjšano pojavnost poškodb celic in s tem zmanjšuje število potencialno škodljivih mutacij ter posledično tudi rakavih obolenj. Izboljšano delovanje znotrajceličnih procesov pri poskusnih živalih vodi k boljšemu metabolizmu maščob, zmanjšuje inzulinsko rezistenco in vpliva na hormonsko ravnovesje.

Ena izmed obsežnejših študij je bila multicentrična ameriška študija pod imenom CALERIE, v katero je bilo vključenih 218 zdravih in normalno težkih posameznikov, starih med 25 in 45 let, ki naj bi vnos kalorij za dve leti zmanjšali na 75% dnevnega priporočenega vnosa. Po koncu študije so izračuni pokazali, da so udeleženci v povprečju kljub vsemu zaužili 88% priporočenega dnevnega vnosa, pri čemer je povprečen udeleženec v dveh letih izgubil 10,4% začetne telesne teže. Udeleženci so imeli v primerjavi s kontrolno skupino boljšo glukozno homeostazo, manj sistemskega vnetja, medtem ko se dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni (HDL, LDL holesterol, krvni tlak …) niso statistično razlikovali. Psihološke analize so pokazale, da so udeleženci poročali o boljšem spancu, splošno izboljšanem počutju in boljšem spolnem življenju. Molekularne analize, ki bi pokazale, ali mehanizem daljšega življenja, ki so ga opazili pri živalih, deluje tudi na ljudeh, pa so bile precej manj zgovorne. Eden izmed najpomembnejši faktorjev, ki sodeluje pri staranju – inzulinu podoben rastni faktor 1 (IGF-1) in s katerim so lahko deloma pojasnili daljšo življenjsko dobo pri miših, je, na presenečenje raziskovalcev, pri udeležencih dveletnega poskusa ostal nespremenjen.

Več o tem, kaj potrjujejo raziskave, pa si preberite na prehrana.si